Noč čarovnic – praznik, ob katerem se na televiziji vrtijo grozljivke, ko pred vrata postavimo izrezane buče, tisti, ki smo se malce bolj navzeli te ameriške kulture, pa se našemimo v bolj ali manj srhljive podobe. In ko, če sledimo trendu, ki je k nam pripotoval čez lužo, vse pogosteje lahko obiščemo tudi številne hiše strahov.
A sredi naše prestolnice je v zadnjih oktobrskih dneh domovala prav posebna hiša strahov. Takšna, ki je ni narekoval praznik … in zato je bila še toliko bolj grozljiva. Kaj pa, če je hiša strahov tvoj dom, tvoja služba ali nočni klub?
Kot so zapisali v združenju DrogArt, eni od organizacij, ki so postavile inštalacijo: »Hiše strahov so običajno namenjene zabavi in preživljanju prostega časa, a nekateri morajo vanje vstopati vsak dan.« To je srhljivka njihovega življenja, njihovega vsakdana.
Hiša strahov, ki je v Ljubljani letos že tretje leto zapored odprla svoja vrata, je teden dni opominjala na nasilje in žrtve nasilja, kot opomnik vsem, da takšnih grozot ne smemo spregledati in zagotovilo žrtvam, da v teh težkih trenutkih niso same, pa čeprav marsikatera izhoda trenutno ne vidi. A če smo lahko obiskovalci Hišo strahov zapustili v le dobrih 10 minutah, je odhod iz vrtinca nasilja za žrtve seveda še veliko veliko težji.
'Vsakodnevna resničnost'
»S projektom želimo na inovativen način senzibilizirati ljudi, da bi nasilje lažje prepoznavali pri sebi ali drugih, da bi se znali nanj odzivati in da bi žrtve spodbudili k temu, da bi poiskale pomoč in izhod iz tovrstnih odnosov,« je zapisal Socialni marketing Iz principa, v katerem so zasnovali projekt.
Pot na Rimski ulici 3 nas je najprej vodila po mračnem hodniku in stopnišču, na zidovih smo lahko opazovali fotografije nasilja. In nato smo skozi vrata stopile v osrednji prostor, kjer so nas pričakale prostovoljke ter članice organizacij, ki so postavile konstrukcijo, na zidovih pa letaki, ki so opozarjali na pogostost nasilja.
»Za mnoge ženske in dekleta, žrtve nasilja, je to vsakodnevna resničnost in se strah pred nasiljem nikoli ne neha, pa naj gre za družinsko, vrstniško, spletno ali spolno nasilje,« poudarjajo organizatorji. In kot so nam povedale organizatorke Hiše strahov, je namen njihove inštalacije prav opozarjanje na raznovrstno nasilje, ki ga žrtve izkusijo vsakodnevno.
Zgodbe, ki so jih pripovedovali prostori, izhajajo iz pripovedi resničnih žrtev nasilja. Seveda so zgodbe prirejene do tolikšne mere, da s tem žrtvam ne povzročijo še dodatne travme, sekundarnega nasilja. A poudarek je prav ta – zgodbe, ki smo jih lahko slišali, so se že zgodile.
Po podatkih nevladnih organizacij se je število primerov nasilja nad ženskami v zadnjih letih povečalo za 20 odstotkov. Mnoge žrtve nasilja niti ne prepoznajo, še več pa je takšnih, ki iz kroga nasilja ne znajo izstopiti. In najbolj srhljivo dejstvo – dom je najpogostejše prizorišče dolgotrajnega nasilja.
To niso zgodbe neznancev, to so zgodbe naše mame, prijateljice, nas samih
Tudi same ob sprehodu skozi zatemnjene prostore – okrvavljeno kopalnico, razmetano jedilnico in sobo s krvavimi rjuhami, pa skozi nočni klub ter športno slačilnico – začutimo tesnobo. V prvem prostoru Hiše strahov je na primer predstavljena skrajna oblika družinskega nasilja – femicid. Tudi v slovenski družbi se ta pojavlja vse pogosteje.
Tam je prostor in zgodba ženske, ki se je naučila uporabljati make-up, da je lahko prekrila modrice, a jo je partner naposled porezal po obrazu, da bi bila za večno grda. Zgodba pretepene žene in mame, risbe njenih otrok, ki ji želijo, da se čim prej vrne iz bolnišnice. Tam je zgodba dekleta, ki se po kozarcu vodke ne spomni ničesar več, zjutraj pa se zbudi v neznani sobi, naga, ob njej leži okrvavljena steklenica.
Pa zgodba uspešne športnice, ki je zaradi nadlegovanja trenerja naposled storila samomor. In nočni klub, kjer nastopi zgodba z vidika storilca - kako ženska na njegovo flirtanje ne reagira, zaradi česar se s prijateljem odločita, da na njej uporabita posebno tabletko.
»Rekel sem ti, da mi tvoja prijateljica ni všeč. Da nočem, da se družiš z njo!« »Ampak saj ne bom dolgo, rojstni dan ima.« »No prav, ampak glej da mi vsakih 30 minut pošlješ SMS! Kako boš pa oblečena?« »Nič posebnega, kavbojke in majčka.« »Pošlji sliko.« CIN! »Kaj taka imaš namen iti ven? Kot navadna cipa?! Nikamor ne hodi! Pridem domov!«
In naposled soba, ki opozarja na spletno nasilje, na to, kako veliko težo nosijo besede, žaljivke, pa čeprav niso izrečene v obraz.
Kaj je v resnici razlog za našo tesnobo? Delno zagotovo težke zgodbe, ki jih spremljajo brutalni prizori, a tudi na te smo se s pomočjo videoigric in filmskih uprizoritev, ki so v zadnjih letih na ravni krvoločnosti povzpeli na nov svojevrsten nivo, na žalost postali vsaj delno imuni.
Ne, tu je srhljiva predvsem domačnost prostorov in pripovedi, ki nas obdajajo. To namreč niso neke filmske pripovedke, izpovedi neznanih oseb … to so zgodbe naše mame, prijateljice, sošolke … nas samih. Dogodki, s katerimi se tudi sami srečujemo vsak dan.
Večina obiskovalk žensk, a pridejo tudi pari
Tudi zaradi tega se z obiskovalci najprej pogovorijo sodelavke Hiše strahov, ki prisotne opozorijo, da lahko v vsakem trenutku, če se ob poslušanju zgodb in opazovanju prizorov znajdejo v stiski, prekinejo simulacijo. In tudi do tega je že prišlo, nam povedo. Z obiskovalci se sicer po zaključku simulacije vedno pogovorijo, v kolikor potrebujejo daljši pogovor, pa jih usmerijo do pravih organizacij.
Obisk do 31. oktobra je bil precejšen, povedo. Vsekakor inštalacija ni namenjena za množične obiske temveč za manjše skupine, a, kot poudarijo, veliko pove že to, da se je večkrat zgodilo, da so morali obiskovalci počakati, da skupina pred njimi zaključi s simulacijo. Večinoma so sicer obiskovalke prav ženske, vendar pa so v Hišo strahov prišli tudi moški, večinoma pari.
In ob statistiki nasilja – vsaka tretja ženska od svojega 15. leta starosti doživi fizično in/ali spolno nasilje, enak odstotek pa doživi tudi psihično nasilje, medtem ko je vsaka 20. ženska, starejša od 15 let, posiljena – je vsakršno ozaveščanje o nasilju še kako pomembno, pa čeprav informiranje pride v surovi in brutalni obliki, kot je Hiša strahov.
M. P.
Comments