Vrnitev nostalgije

Ko se spominjam svojega odraščanja, lahko le to hitro popredalčkam v različna obdobja. Pa tudi slednje lahko delim na dve različni kategoriji – filmsko in glasbeno.

Filmska scena se je zagotovo začela s Pokemoni in risankami Barbi sledilo je obdobje Harryja Potterja, pa obdobje španskih oz. mehiških telenovel, ki me skupaj z mamo in staro mamo popoldan prikovale pred televizijske reklame … Med njimi je izrecno izstopala nadaljevanka Rebelde, ki pa je očitno v družini očarala zgolj mene.

Na sporedu je bila vsak delavnik po oddaji Svet na Kanalu A in z očetom sva imela dogovor – v času počitnic sem mu z veseljem pomagala pri vsem, kjer je potreboval pomoč, a ob 19. uri sva morala z delom nujno zaključiti.

No, sledilo pa je še obdobje Somraka in Razcepljenih. Priznati moram, da me franšiza Igre lakote nikoli ni zares pritegnila, čeprav sem z užitkom pogledala vse filme in prebrala vse knjige, prav tako tudi ne Marvelovi superheroji … čeprav – Tony Stark v Iron Manu – njega sem oboževala.

No, tudi danes bom še vedno trdila, da je moja najljubša serija Nadnaravno. Ki je svetovna! Pa čeprav je v zadnjih sezonah njen apel nekoliko upadel. Recimo, da to zaznamuje moje odraslo filmsko obdobje. Tako kot bi rekla, da Imagine Dragons kraljujejo na glasbenem. A tudi tam se ni začelo tako.

In zakaj se vračam v nostalgijo? Na božični večer se je na televiziji znova predvajala oddaja Božič s Čuki, ki sva jo z bratom kot otroka oba oboževala. Bila je odlična za mlado otroško domišljijo, preskakovanje iz resničnega sveta v svet sanj in nazaj, polna pesmi, ki sva jih oba poznala, polna plesa … in seveda božičnih elementov! Letos si je nisem ogledala z bratom, temveč z očetom in s sestrico, ki se je leta, ko so oddajo posneli, šele rodila.

V tistem času sem dihala tudi s Popstars skupinami. Še vedno se spomnim albuma, v katerem sem zbirala Bepop in Game Over nalepke. Če me spomin ne vara, je bil album na eni strani rožnat, na drugi pa moder. In spomnim se tudi, da mi je bila takrat veliko bolj všeč skupina Game Over. Najbrž je bila to tudi tista prva delitev na dva pola v naši generaciji … Edward Cullen in Jacob Black v resnici nimata za burek!

Sebastjana bom medtem še danes v šali označila za svojo prvo »ljubezen«. No, seveda kot vsaka prva ljubezen tudi ta ni dolgo trajala.

 Le nekaj let kasneje me je namreč zajela Rebeldemanija. Že omenjeno nadaljevanko je namreč spremljala tudi glasbena skupina RBD, ki je bila skupaj s telenovelo v Sloveniji tako zelo priljubljena, da so jo mehiški igralci in pevci obiskali celo dvakrat. Po napovedi zadnje turneje je namreč skupina na spletu spraševala, kam naj se odpravijo na poslednji poslovilni koncert. In obsesija je bila v Sloveniji je bila naposled tako velika, da je v »tekmovanju« zmagala prav naša podalpska deželica.

Na poslovilnem koncertu 16. decembra 2008 sicer nisem bila, sem pa bila na prvem koncertu v Sloveniji. Karto sem takrat dobila za rojstni dan (še vedno menim, da je bilo to najboljše rojstnodnevno darilo, ki sem ga kadarkoli dobila!), s starši pa sem se nato uspešno pogajala, da sem lahko šolo zaradi koncerta zapustila prej.

In potem je prišlo obdobje mojih britanskih fantov. Obdobje One Direction, ki je trajalo kar nekaj let, v svojem prvem letniku faksa pa sva s prijateljico celo na njihovem koncertu na Dunaju.

Tako lansko kot tudi začetek letošnjega leta pa sta me zavihtela v vrtinec nostalgije. No, že leta 2023 so se na odre Latinske Amerike že vrnili člani skupine RBD, nato pa je lani umrl Liam Payne, kateremu so se v Ljubljani poklonili tudi slovenski oboževalci. Decembra so nato v enem od ljubljanskih klubov pripravili tudi tematsko zabavo, posvečeno prav Liamu in ostalim štirim fantom. Česa takšnega nisem doživela še v nobenem klubu: množica je v eno prepeva vsem znane pesmi, med obiskovalci je vladalo sožitje, vladala je sloga, vladala je pozitiva, ko smo se spominjali bolj ali manj oddaljene mladosti.

Vem, da s(m)o vsi Directionerji upali, da se bo skupina nekoč še enkrat združila, skupaj zvedla vsaj en koncert. Zdaj krožijo informacije, da se bodo morda preostali člani skupine resnično še zadnjič združili na podelitvi nagrad brit.

Nato je na božični večer sledila že omenjena oddaja Božič s Čuki, v novem letu pa še Popstars koncert, kjer smo lahko obujali več kot 20 let stare spomine in znova plesali na pesmi našega otroštva.

In čeprav lahko sedaj z večletno oddaljenostjo objektivno ocenjujem, da pesmi, ki so nas takrat povsem začarale, resnično niso nič posebnega, pa še vedno ugotavljam, da v meni vzbudijo enake občutje. Tisto brezskrbno otroško veselje in radost, ko pozabiš na vse tegobe tega sveta.

Kako lepo je bilo (znova) biti otrok!

M. P.